[ Pobierz całość w formacie PDF ]
prostor pri mizi. Knez je navadno le malo asa ostajal
pri obedih, med katerimi ni rad govoril veliko. Tudi da-
nes je kmalu vstal ter od0 el v svoje sobe. Gospode pa je
prosil, naj 0 e ostanejo, naj, e se jim ljubi, tudi kaj zapo-
jo. Vse je radostno o toliki prijaznosti, seve mirno ra-
dostno. Kopica mladih duhovnikov skoi v kot, in komaj
121
MRTVA SRCA
BESeDA
so se dobro vrata za 0 kofom zaprla, e pojo: Preljubo
veselje, oj kje si doma!
Hi0 ni gospodar sili drubo jesti in piti. Kjer se mu po-
nudi prilika, stiska roke in, kjer le more, nagla0 a z veli-
ko navdu0 enostjo, kako je sreen, da ga je knez in 0 kof
tako visoko poastil. Knezova streaja dona0 ata teke
posode ter servirata z nekako ponosno galantnostjo jed
in pijao. Staremu Primou Varnu pa se je stajalo srce,
vide te streaje v taki pridnosti. In ko mu eden prine-
se starega vina, zasveti se mu oko.
Priljudno natoi kupo, pograbi onega za rokav s sre-
brom obrobljeni, reko dobrovoljno: Pij no, in ne strezi
vedno, hudika!
Streaj prime leno za kupo in s kisloo0 abnim obra-
zom posreblje nekaj kapljic. Mo je hotel s tem nekako
zunanje pokazati notranje preprianje svoje, da je pri
takih prilikah knezov lakaj morda mnogo ve nego up-
nik s pogorja! Po rni kavi, med katero so mladi duhov-
niki popevali: V gaju zelenem na lipovi veji, poila je
vest, da bo knez zdaj delil svoje avdience. Govorica ta-
koj utihne, in marsikomu se je videlo na licu, da mu vest
ni prav po godu. Zapust obednico in se preselijo na ko-
ridor. Kmalu se prikae galonirani 0 kofov streaj in
izree prvo ime. Poklicani se pretrese, s kvadruliranim
robcem si pogladi obraz, pogleda si malo pod noge in
odide za slugo. Mnogo jih pride na vrsto: potem pa se
122
MRTVA SRCA
BESeDA
vraajo, ali potrti ali pa radostni, kakor je knez ravno
delil svojo milost ali nemilost.
Naposled pride zopet sluga ter zanoslja: Gospod Fi-
lip Tekstor!
Le-ta urno pristopi. Pri strani ob zidu se je ti0 al in
nikdo ni hotel govoriti z njim.
Kaj hoe ta izprijeni dijak pri knezu!
Skoraj glasno so se napravljale take in enake opazke.
Ali Filip odide s streajem. Pri vstopu v visoko 0 kofovo
sobano se mu je nekoliko skrila visoka oseba. Pri vho-
du obstoji. Ker so bile pri oknih spu0 ene zavese, vladal
je skoraj mrak v prostoru. Knez je bil, kakor znano, jako
nervozen, zato ni ljubil jasnih, sonnih arkov.
Ravno vhodu nasproti je viselo na steni velikansko
zrcalo. Ko se mu oko privadi mraka, opazi Filip, dvig-
niv0 i pogled, ondi v steklu temno svoje oblije.
Knez, sede na mehkem stolu, obrne obraz proti nje-
mu. Z belo roko, na kateri je tial drag kamen, pa si je
dal opraviti pri cvetju, ki je v dragoceni vazi stalo na
mizi.
Poklical sem vas, spregovori zvenee, ker ste po
grofu Antonu izrekli pro0 njo, da bi smeli z mano govo-
riti. A zdaj bi rad vedel, kaj hoete vi od mene?
Ko se Filip z mesta ne gane, zgrbani se elo knezu in
0 kofu. V veliki milosti mu je dodelil avdienco, a zdaj no-
e skazati spodobnega poa0 enja vi0 jemu svojemu
123
MRTVA SRCA
BESeDA
pastirju; zdaj tii pri vratih in niti koraka ne stori, da bi
poljubil prstan na blagoslovljeni roki. V tem pa je bil
0 kof Janez Evangelist jako obutljiv!
Kaka je torej elja va0 a? vpra0 a znova ter nekako
strastno prime za zlati kriec, ki mu je visel ez prsi.
Kneja milost! odgovori oni mehko, pri0 el sem k
vam prosit milo0 ine in zdaj sem v stiski, kako bi be-
sede uvrstil, da bi vam, knez in 0 kof milostivi, prijetno
donele in vam ne utrudile visokega duha! Dana vam je
oblast, dane so vam moi in pravice in izroenih vam je
toliko talentov, da vam bo teka odgovornost, e jih ne
boste obraali v prid!
Knez vstane s sedea svojega. Nekje pri oknu pa je bil
pri0 el sonni arek v sobo ter mu obsijal prstan na roki,
da 0 vigajo iskre z njega. Ta govorica, ki je bila nenavad-
na za kneje uho, je pri tej priliki vendar povi0 ala pozor-
nost pri knezu.
Vi ste dejali, da prosite milo0 ine, spregovori do-
brovoljno, a rei moram, da va0 govor ni tak, da bi
vzbujal usmiljenje in dobrotljivost! Toda moje srce je
mehko, in kjer sem videl v resnici potrebo, delil sem
vedno s polno roko, ker je nam ravno dan poklic, celiti
rane in brisati solze!
Lep in blag je ta poklic! Ali milo0 ine ne prosim zase,
pa pa za trpina, ki nosi na telesu svojem toliko ran, da
jih niti Job ni toliko imel v najhuj0 i svoji nesrei; ki je
124
MRTVA SRCA
BESeDA
prelil e toliko solza, da bi se napolnilo z njim jezero; za
trpina, ki je tako nesreen, da se joe zemlja sama pod
njim!
Kdo je to? vpra0 a knez soutno.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]